Božidar Jakac
Slikar, risar, grafik.
Rodil se je 16. julija 1899 v Novem mestu.
Po prvi svetovni vojni je Jakac študiral v Pragi. Postal je eden izmed nosilcev novomeške pomladi, naprednega književno-likovnega gibanja. Uvrščamo ga tudi med pionirje slovenskega filma, saj je v črnobeli tehniki posnel več dokumentarnih vedut Novega mesta in postal s tem prvi slovenski mojster kamere. Bil je tudi pobudnik Mednarodnega grafičnega bienala v Ljubljani. Jakca v njegovi zgodnji dobi uvrščamo med slovenske ekspresioniste. Pozneje se je njegov mladostni zagon umiril v mojstrskem liričnem realizmu. Zapustil je ogromen opus. Leta 1947 je za svoje delo prejel Prešernovo nagrado, 1949 pa so ga sprejeli v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. Umrl je 20. novembra 1989 v Ljubljani.
Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Bo%C5%BEidar_Jakac
Lojze Slak
Ljudski godec in slovenski harmonikar, ki je ustvaril novo glasbeno smer z ljudskim instrumentom – diatonično harmoniko.
Lojze (Alojz) Slak se je rodil 23. julija 1932 v dolenjski vasi Jordankal v občini Mirna Peč. Od rane mladosti se je navduševal nad stričevo harmoniko, s katero je igral na vaških slavjih in porokah; kljub strogi prepovedi je pri osmih na skrivaj sam poskusil z igranjem. Igranja na harmoniko se je naučil sam, večinoma na skrivaj, ko je bila ostal družina na delu zunaj hiše. Ko je Lojze dopolnil petnajst let življenja, je s harmoniko že igral na porokah. Bilo jih je zelo veliko in kasneje je večkrat povedal, da so bile prav poroke njegova najboljša glasbena šola. Na porokah je igral predvsem sam ali pa s triom Lojzeta Slaka (priložnostno).
V Mirni Peči je odprt Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka, kjer je na ogled stalna razstava o Slakovem življenju in njegovi glasbeni poti, s celotno njegovo glasbeno zbirko, predmeti in originalnimi harmonikami.
Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Lojze_Slak
Oton Župančič
Eden najpomembnejših slovenskih pesnikov, dramatikov, prevajalcev in ključni predstavnik slovenske moderne.
Rodil se je 23. januarja 1878 v Vinici v Beli krajini. Skupaj z Ivanom Cankarjem, Dragotinom Kettejem in Josipom Murnom je oblikoval novo obdobje v slovenski književnosti (slovenska moderna), ki je prineslo evropske tokove (simbolizem, dekadenco, impresionizem). V svojih delih je znan po izjemnem glasovnem slikanju (muzikalnosti), bogatem jeziku, ljubezenski liriki, domovinskih temah in pesmih o naravi.
- Pesniške zbirke: Čaša opojnosti (njegov prvenec, 1899), Čez plan, Samogovori, V zarje vidove.
- Otroška poezija: legendarne zbirke Ciciban (1915), Pisanice in Sto ugank.
- Drama: Zgodovinska tragedija Veronika Deseniška.
Umrl je 11. junija 1949 v Ljubljani.
Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Oton_%C5%BDupan%C4%8Di%C4%8D
Jožef Ressel
Rodil se je 29. junija 1793 v Chrudim na Češkem. Leta 1817 je dobil službo gozdarja v kartuziji Pleterje na Dolenjskem, kjer se je naučil slovensko. Kasneje je delal v Ljubljani, Trstu in Istri. Umrl je 9. oktobra v Ljubljani, kjer je tudi pokopan v spominskem parku Navje. Po njem se imenuje Resljeva cesta v Ljubljani.
Izum ladijskega vijaka: prve modele ladijskega vijaka, ki ga je skoval v pleterski kovačnici, je že okoli leta 1820 preizkušal na reki Krki blizu Kostanjevice. Patent zanj je uradno prejel leta 1827 v Trstu. Ko pa so leta 1829 z njegovo parno ladjo Civetta opravili uradni poskus, je na krovu razneslo parno cev (za kar izum vijaka ni bil kriv). Tržaška policija mu je zaradi nesreče prepovedala nadaljnje poskuse, kar so izkoristili tuji izumitelji in si prilastili njegove zasluge. Šele posthumno mu je bila uradno priznana svetovna prvenstvenost pri tem izumu.
Drugi vsestranski izumi: Ressel je bil izjemno plodovit tehnik. Skupaj je prijavil okoli 30 izumov, med katerimi so pnevmatska pošta (cevodni transport), kroglični in valjčni ležaji, stiskalnice za olje in vino ter različni kmetijski stroji.
Gozdarski prispevek: Kot vrhunski gozdar je na slovenskem in hrvaškem Krasu uvajal napredne metode gozdarjenja ter izdelal prve pomembne načrte za pogozdovanje golih kraških terenov in regulacijo rečnih tokov (npr. reke Mirne).
Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Josef_Ressel
Jože Karlovšek
Izjemen slovenski gradbenik, slikar, etnograf in neutrudni raziskovalec. Velja za najpomembnejšega preučevalca in rešitelja slovenskega ljudskega ornamenta. Svojo življenjsko pot je posvetil zbiranju, dokumentiranju in stiliziranju tradicionalnih slovenskih vzorcev, s čimer je postavil temelje slovenski ornamentalistiki in narodni vizualni identiteti.
Rodil se je 12. februarja 1900 v Šmarjeti na Dolenjskem, umrl pa je 22. oktobra 1963 v Domžalah.
Prepotoval je slovensko podeželje ter na skrinjah, panjskih končnicah, vezeninah, pirhih in starih hišah prerisoval ter proučeval ljudske vzorce. Njegova ključna dela so dvodelni knjižni študiji Slovenska hiša (1927–1928) in Slovenski ornament (1935–1937). Za svoje pionirsko narodopisno delo je leta 1951 prejel Prešernovo nagrado, kasneje pa tudi Trdinovo nagrado.
Bil je tudi vnet zbiralec ljudskega bajeslovja in avtor prve ilustrirane knjige o slovenskih mitoloških bitjih z naslovom Slovenske bajeslovne in pripovedne podobe (izdana posthumno). Na njegovo umetniško ustvarjanje je močno vplival slikar Maksim Gaspari.
Razvil in patentiral je poseben postopek slikanja na les z lužnimi barvami, za kar je prejel uradno državno iznajditeljsko spričevalo.
Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEe_Karlov%C5%A1ek
