1. Kovaštvo

Kovaštvo je bila ena najpomembnejših obrti na Slovenskem, pri kateri se kovine oblikujejo s segrevanjem, udarjanjem in stiskanjem. Znanje se je generacijsko prenašalo iz roda v rod, šele v 19. stoletju se je uveljavilo formalno šolanje. Pomembna kovaška središča na Slovenskem so bila Zreče, Ravne na Koroškem, Muta, Lovrenc na Pohorju, Batuje, Kropa, Kamna Gorica in Tržič. 

Glavne vrste kovaštva

• Orodno kovaštvo (orodni kovači so izdelovali poljedelsko/kmetijsko orodje kot so motike, kose, lopate);
• Vozovno kovaštvo (vozovni kovači so tesno sodelovali s kolarji ter izdelovali okovje za vozove, kočije in sani);
• Podkovsko kovaštvo (podkovski kovači so izdelovali podkve in podkovali konje, krave, vole ali osle);
• Žebljarstvo (žebljarji so izdelovali žeblje za čevlje, podkovanje ter za potrebe stavbarstvo in ladjedelništva);
• Umetnostno kovaštvo (umetnostni kovači so oblikovali kovine v okrasne in uporabne izdelke, kot so ograje, mreže, lestenci, svečniki, razpela. Najbolj znan mojster umetnostnega kovaštva je bil Joža Bertoncelj iz Krope, ki je sodeloval tudi z arhitektom Jožetom Plečnikom). 

Tehnologija kovaštva

Osnovni orodji sta bili kladivo in nakovalo. Potrebni sta bili dve nakovali, različna kladiva, kleče, pile, primež, prebijači …) .

Kovačnice so stale ob vodotokih, ki so poganjali kovaške mehove in vodna kladiva.

Zaton obrti

Žebljarstvo je začelo propadati zaradi industrializacije ter strojnega izdelovanja žebljev, dokončno pa je zamrlo ob koncu 2. svetovne vojne. Zaton splošnega kovaštva se je začelo v 60. letih 20. stoletja zaradi uveljavitve kmetijske mehanizacije. Mnogi kovači so posledično obrt opustili ali se preusmerili v mehanične poklice. 

Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Kova%C5%A1tvo

Vpis v nesnovno kulturno dediščino: NE

2. Lectarstvo

Lectarstvo je ena najstarejših in najbolj prepoznavnih tradicionalnih slovenskih umetnostnih obrti, ki vključuje izdelavo in krašenje figuralnega peciva iz medenega testa – lecta. Ti izdelki, med katerimi je najbolj znano lectovo srce, so tradicionalno živo rdeče barve, bogato okrašeni s sladkorno maso, ogledalci in drobnimi napisi oziroma verzi.

Značilnosti obrti

• obrt je tesno prepletena z medičarstvom in čebelarstvom, saj je bila glavna sestavina testa med; 
• testo so nekdaj vtiskovali v ročno rezbarjene lesene modele, danes pa ga običajno oblikujejo z ustreznimi kovinskimi izsekovalniki;
• vsak izdelek je ročno poslikan s posebno brizgalno tehniko (flekanje in štricanje) s pomočjo barvne sladkorne mase;
• tradicionalno rdeča barva predstavlja ljubezen, rumeni trakovi energijo, ogledalce pa pomeni, da v srcu vidiš samega sebe ali tistega, ki ti ga je podaril.

Vir: https://www.radolca.si/sl/zanimivosti/lectarstvo

Vpis v nesnovno kulturno dediščino: DA 

3. Čebelarstvo

Čebelarstvo ali apikultura, je kmetijska panoga, ki se ukvarja z gojitvijo čebel. Namen čebelarstva je pridobivanje čebeljih proizvodov in opraševanje.

Čebele, skupaj z ostalimi opraševalci predstavljajo neprecenljivo vrednost z gospodarskega, socialnega ter okoljskega vidika. Od opraševanja je namreč odvisna tretjina pridelane hrane na svetu.

Glavni čebelji proizvodi so:

• med (cvetlični, gozdni, akacijev, lipov, sivkiv …),
• cvetni prah (bogat vir beljakovin in vitaminov),
• čebelji vosek (uporablja se v kozmetiki, za izdelavo satnic in sveč),
• propolis (naravni antibiotik),
• matični mleček (izjemno hranljiva snov za prehrano čebelje matice),
• čebelji strup.  

Vir: https://www.gov.si/assets/ministrstva/MK/DEDISCINA/NESNOVNA/RNSD_SI/Rzd-02_00066.pdf

Čebelarstvo je na Slovenskem panoga z dolgo tradicijo, ki se odraža tudi v ljudski umetnosti – poslikane panjske končnice,  kar je že Janez Vajkard Valvasor leta 1689, v svojem delu Slava vojvodine Kranjske, podrobno opisal – opisoval jih je kot napredne lesene čebelnjake v obliki hišic, ki so krasili slovensko podeželje.

Vir: https://www.gov.si/zbirke/projekti-in-programi/svetovni-dan-cebel/slovenija-in-cebelarstvo/

Vpis v nesnovno kulturno dediščino: DA 

4. Slamnikarstvo

Slamnikarstvo je tradicionalna obrt priprave slame, pletenja slamnatih kit in šivanja slamnikov, ki ima na Slovenskem več kot 300-letno tradicijo. Znanje o pletenju naj bi v 18. stoletju na domžalsko območje, kjer je bilo kasneje tudi glavno središče te dejavnosti, prinesli iz Firenc v Italiji. Sredi 19. stoletja se je s to domačo obrtjo ukvarjalo že okoli 12.000 ljudi in se je razvila v močno industrijsko panogo.  Zagon so panogi dali tudi priseljeni Tirolci in Sudetski Nemci, ki so odprli večje manufakture in tovarne. Domžalski slamniki so bili izjemno kakovostni in cenjeni po vsem svetu. Na vrhuncu proizvodnje so jih izvozili več kot milijon na leto. 

Danes to bogato kulturno dediščino ohranjajo v Slamnikarskem muzeju Domžale, kjer si je mogoče ogledati stare stroje, orodja in predstavitve ročnega pletenja ter šivanja. Obrt se ohranja predvsem preko redkih posameznih rokodelcev in izobraževalnih delavnic. 

Vir: https://www.visitdomzale.si/dozivetja/tematska-dozivetja/zgodba-o-domzalskem-slamnikarstvu

Ključne faze izdelave slamnikov

• priprava slame, kamor spada izbira primerne ržene slame, čiščenje, beljenje in rezanje stebel na primerno dolžino;
• pletenje kit, kjer se ročno pletejo dolgi trakovi (kite) iz različnega števila slamnatih rženih vlatov;
• šivanje slamnikov, zadnja faza, kjer se s pomočjo posebnih lesenih modelov oblikuje in šiva kite v končni izdelek. 

Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Slamnikarstvo_v_dom%C5%BEalski_okolici

Vpis v nesnovno kulturno dediščino: DA 

5. Planšarstvo

 Značilnosti planšarstva: 

• živina se v poletnih mesecih žene na visokogorske pašnike, kjer pastirji in planšarji prebivajo v preprostih kočah – planšarskih stanovih; 
• paša ohranja travinje in preprečuje, da bi planine zarastle z gozdom;
• tradicionalna predelava mleka v sir, skuto in kislo mleko je temeljila na ročnem delu in uporabi lesenega ter bakrenega orodja. 

Vir: https://www.gorenjski-muzej.si/razstave-in-dogodki/stalne-razstave/plansarski-muzej/

Vpis v nesnovno kulturno dediščino: NE