NESNOVNA KULTURNA DEDIŠČINA
Obsega živa znanja, veščine, nesnovne prakse in tradicije, ki se prenašajo iz roda v rod.
Lectarstvo
Izdelava malega kruhka je pomemben del rokodelske in kulinarične dediščine Škofjeloškega območja. Ohranjanje in razvoj uporabe malega kruhka sta pomembna za lokalno prebivalstvo ter razvoj kakovostne turistične in kulinarične ponudbe območja. Način izdelave in sestavine malega kruhka so se ohranili in prenašali iz roda v rod, danes pa prenos tradicionalnega znanja poteka tudi na druge načine (na
rokodelskih delavnicah in tečajih). Izdelava malega kruhka je kot element identitete vedno bolj prepoznan med lokalnim prebivalstvom, hkrati pa je mali kruhek pomemben del spominkarstva in turistične ponudbe celotnega Škofjeloškega območja.
Čebelarstvo
Vsa znanja in spoznanja, povezana s sodobnim čebelarstvom na Slovenskem, slonijo na dolgi in bogati tradiciji, ki so jo v sožitju z medonosno čebelo sooblikovali številni domači in na Slovenskem delujoči tuji čebelarji ter drugi strokovnjaki, zato Slovenija danes v svetu velja za zelo pomembno čebelarsko državo, v kateri se čebelari samo s slovensko avtohtono raso, ki velja za drugo najbolj razširjeno vrsto medonosne čebele na svetu, kranjsko čebelo ali sivko.
Slamnikarstvo
Slamnikarstvo je bilo med 18. in 20. stoletjem ena izmed pomembnejših obrti na Slovenskem in je pomemben del slovenske kulturne dediščine. Z oživljanjem si lokalno prebivalstvo prizadeva za ohranjanje in popularizacijo obrti, ki je že delno zamrla. Prek delavnic se znanje in tradicija pletenja slamnatih kit ter izdelovanja slamnikov in cekarjev prenašata na mlajše generacije. Oživljanje slamnikarstva ima pomembno povezovalno vlogo v lokalni skupnosti, pripomore h krepitvi lokalne identitete ter pomeni priložnost za tržno dejavnost in dopolnjevanje turistične ponudbe območja, na katerem je prisotno, in tudi prispeva k njegovi pestrosti in posebnosti.
Igranje na diatonično harmoniko
Diatonična harmonika je eno od najbolj priljubljenih in prepoznavnih glasbil na Slovenskem ter hkrati eno od najbolj razširjenih glasbil po številu izvajalcev in poslušalcev. Občasno prevzema tudi simbolno vlogo slovenstva, saj se z igranjem nanjo, z glasbilom in njegovim značilnim zvokom identificira vse več posameznikov in skupnosti. Igranje diatonične harmonike ima na Slovenskem dolgo tradicijo, razširjeno je po celotnem slovenskem prostoru, pa tudi med izseljenci in zunaj naših etničnih mej. Danes je močno navzoče predvsem v različnih popularnih glasbenih zvrsteh, uživa razmeroma veliko medijsko podporo in je vključeno v javno glasbeno šolstvo. Kljub temu med godci še vedno obstajajo starejše različice glasbila ter načini igranja in repertoar, ki izhajajo iz ljudskoglasbene prakse. Te starejše harmonike, z njimi povezani repertoar in raznolike prakse igranja imajo poleg zgodovinskega pomena tudi posebno estetsko vrednost, saj omogočajo vpogled v glasbene in izvedbene koncepte preteklih obdobij, njihovo ohranjanje pa pomembno prispeva k razumevanju zgodovinske kontinuitete in raznolikosti slovenske glasbene identitete.
SNOVNA KULTURNA DEDIŠČINA
Obsega vse oprijemljive, materialne ostanke človekovega delovanja in ustvarjanja iz preteklosti, ki imajo zgodovinski, kulturni, umetniški ali znanstveni pomen. Za razliko od nesnovne kulturne dediščine (kot so pesmi, obrti in navade) se snovne dediščine lahko dotaknemo.
