France Prešern

France Prešeren se je rodil v Vrbi 3. decembra leta 1800 kmečki družini. V osnovni šoli je bil tako priden, da so ga zapisali v zlato knjigo. Po uspešno zaključenem študiju na dunajski pravni fakulteti se je vrnil v Ljubljano, kjer je delal kot odvetnik. V tem času je napisal večino svojih pesmi, pri pisanju katerih ga je pomembno usmerjal prijatelj Matija Čop. Prešeren je prvi Slovenec, ki se je po kakovosti svojega pisanja lahko kosal s sodobniki po Evropi, kjer je tedaj vladala romantična usmeritev.

Življenjska pot pesnika, nesrečno zaljubljenega v bogato Primičevo Julijo, ki ji je posvetil Sonetni venec (1834) in nekatere druge ljubezenske pesmi, je bila polna raznovrstnih preizkušenj. Kot pesnik v času svojega življenja ni bil priznan. V zadnjih letih življenja se je vse bolj soočal z malodušjem, težavami z alkoholom, ki je nazadnje povzročil njegovo smrt. Umrl je 8. februarja 1849 v Kranju.

Danes velja za največjega slovenskega pesnika. Del njegove pesmi Zdravljica, napisane leta 1844, je besedilo državne himne Republike Slovenije, obletnica njegove smrti pa osrednji državni kulturni praznik. V manjšem obsegu obeležujemo tudi obletnico njegovega rojstva kot Ta veseli dan kulture.

Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/France_Pre%C5%A1eren

Ivan Cankar

Ivan Cankar se je rodil 10. maja 1876 v hiši na Vrhniki, Na klancu 1 (ob njegovem roj. Vrhnika 141) kot osmi od dvanajstih otrok obrtniško – proletarske družine trškega krojača Jožeta Cankarja in njegove žene Neže (rojena Pivk).

Skupaj z Otonom Župančičem, Dragotinom Kettejem in Josipom Murnom velja za začetnika modernizma v slovenski književnosti. Velja za največjega pisatelja v slovenščini, včasih so ga primerjali s Franzom Kafko in Jamesom Joyceom.

Po daljši bolezni je umrl 11. decembra 1918 v deželni bolnišnici v Ljubljani. Pokopali so ga na ljubljanskih Žalah v t. i. Grobnici Moderne, kjer so pokopani tudi Josip Murn, Dragotin Kette in Oton Župančič.

Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Ivan_Cankar 

Jakob Aljaž

Jakob Aljaž se je rodil 6. julija 1845 v Zavrhu pod Šmarno goro. Bil je šesti izmed desetih otrok kmetov kajžarjev Antona Aljaža in Elizabete (Špele) Jarc, po domače Bačnikovih.

Aljaž je imel pomembno vlogo pri razvoju slovenskega planinstva. Planinaril je rad že v svoji mladosti. Na Triglav se je prvič povzpel leta 1887, vodil pa ga je Franc Skumavec – Šmerc.

Jakob Aljaž je dolgo gojil misel, da bi na vrhu Triglava postavil majhen stolp, ki bi služil kot planinsko zavetišče. Pozimi 1894/1895 je v župnijski sobi na Dovjem sam izdelal načrt stolpa in ga začrtal s kredo na tla.^[4] Kot župnik na Dovjem in planinec je za en goldinar kupil vrh Triglava, s tem pa si je zagotovil pravno nesporno gradnjo skromnega zavetišča, imenovanega Aljažev stolp na vrhu Triglava.

Bil je tudi pobudnik in graditelj drugih planinskih objektov: Aljaževega doma v Vratih ter kapele in koče na Kredarici, zavarovane planinske poti med Malim in Velikim Triglavom in Tominškove poti iz Vrat na Kredarico. Njegovo delo je tudi Staničevo zavetišče tik pod vrhom Triglava.

Njegovo vsestransko delovanje se je razširilo tudi na skladateljevanje. Njegovi najbolj znani pesmi sta Oj, Triglav, moj dom, ki jo je uglasbil leta 1896 in iz nemščine prevedena božična pesem Sveta noč. Uglasbil je tudi nekaj pesmi Simona Gregorčiča.

Umrl je 4. maja 1927 v Dovjah na Gorenjskem.

Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Jakob_Alja%C5%BE

Janez Trdina

Janez Trdina se je rodil 29. maja 1830 v Mengšu kmečki družini, očetu Andreju in materi Mariji (roj. Kcel). Imel je še tri brate in štiri sestre. Oče je bil dvakrat oženjen. Janez kot tretji otrok je bil iz drugega zakona.

Leta 1849 je Janez Trdina objavil prve literarne prispevke v časopisu Slovenija. V letih od 1849 do 1851 je začel objavljati tudi svoje prve pesniške in pripovedne poskuse. Ljudske pripovedke je objavljal pod naslovom Narodne pripovedke iz Bistriške doline, leta 1850 pa je napisal prozni načrt za ep Pripovedka od Glasan-Boga. Sledila sta zgodovinsko-epska pesnitev Bran in pogin Japodov in satirična Pripovedka od zlate hruške. V tem času je napisal tudi literarnokritično razpravo Pretres slovenskih pesnikov, ki je bila izdana v Ljubljanskem časniku leta 1850 in Zgodovino slovenskega naroda, ki je izšla šele leta 1866. Po letu 1851 Janez Trdina skoraj trideset let ni nič objavljal, po premoru pa je prvič objavil v Ljubljanskem zvonu leta 1881 Verske bajke na Dolenjskem, v naslednjih šestih letih pa so v isti literarni reviji izhajale Bajke in povesti o Gorjancih.

Napisal pa je še spominske in narodopisne spise: Hrvaški spomini (1885-1887), Bachovi huzarji in Iliri (1903), Moje življenje (1905-1906), Izprehod v Belo krajino (izide po smrti 1912).

Umrl je 14. julija 1905 v Novem mestu.

Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Trdina

Mihael Stare

Rodil se je 23. septembra 1790 v Strahinju pri Naklem, po domače pri Dvak. Veščini pisanja in branja je pridobil doma in v župnijski šoli v Naklem.

V času Ilirskih provinc je obogatel s preprodajo denarja in drugega blaga. Okoli leta 1812 se je družina preselila v Veliki Mengeš št. 81.

Mihael Stare je kupil leta 1816 hišo v Velikem Mengšu št. 89, ki se je je zaradi njegovega trgovanja prijelo ime pri Kramarju. V njej je odprl trgovino, gostilno in pivovarno. Za gradnjo pivovarniških prostorov je postavil še eno prvih opekarn na Kranjskem. Leta 1830 je od Franca Pirka iz Kamnika kupil posestvo nekdanje civilne bolnišnice.  Leta 1834 je po velikem mengeškem požaru razširil opekarno in prvi pokril strehe svojih poslopij s strešniki in ne več s slamo.

Kupil in obnovil mengeški Spodnji grad, Veliki Mengeš 44, in se leta 1840 preselil tja. Leta 1843 je obnovil kapelo v stavbi pod hribom. Na gradu je odprl trgovino z vinom na debelo in proizvodnjo žgane pijače. Od Jožefa Rudeža je kupil še Zgornji grad in graščino v Dragomlju. Po požaru leta 1842 je tudi tega v celoti obnovil.

Leta 1853 in 1854 sta s Prašnikarjem iz Mekinj zgradila največjo državno smodnišnico v Kamniku. V letih 1862 in 1863 sta gradila železniške proge Beljak–Franzenfest, Brenner–Brixen in tirolski del do italijanske meje. Leta 1870 je kupil grad Kolovec.

Umrl je 15. maja v Mengšu.

Vir: https://www.pivovarna-stare.si/?page_id=87

Janez Vajkard Valvazor

Rodil se je maja 1641 v Ljubljani (krščen je bil 28. maja), umrl pred 16. novembrom 1693 v Krškem.

Opisujejo ga kot kranjskega plemiča, člana Kraljeve družbe, kartografa, geografa, heraldika, pisatelja, polhistorja, založnika, zbiralca, aristokrata, graverja, topografa, rodoslovca, zgodovinarja.

Valvasor je zaradi svojega prispevka k slovenski znanost in kulturi ena ključnih osebnosti slovenske zgodovine. Njegovo življenjsko delo Slava vojvodine Kranjske velja za enega glavnih virov za raziskovanje starejše slovenske zgodovine, predvsem zato ker so se številni viri kasneje izgubili. Velja za enega izmed prvih in morda prvega na Slovenskem, ki je na gore gledal drugače kot stoletja prej;  iz tega razloga Valvasor, ki tu in tam še govori o divjem, visokem in pustem gorovju, po drugi strani večkrat poroča o svojih vzponih na gore in se pri tem navdušuje nad lepim ali širnim razgledom, načelen premik v nazorih in gledanjih pa pomenijo tudi nekatere njegove izjave o raziskovanju v gorah. Celotno delo zajema 4 zvezke/knjige, ki so razdeljeni na 15 knjig/poglavij; skupaj ima delo 3532 strani, 24 prilog in 528 bakrorezov. Valvasor je predstavil Kranjsko s pomočjo več ved: zgodovine, geografije, topografije, medicine, etnologije, biologije, geologije … Zaradi velikih stroškov pri tisku je bil Valvasor prisiljen prodati grad Bogenšperk in rojstno hišo v Ljubljani,

Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Vajkard_Valvasor

Slavko Avsenik

Rodil se je 26. novembra 1929 v Begunjah na Gorenjskem, umrl pa 2. julija 2015, prav tako v Begunjah na Gorenjskem.  Bil je najmlajši otrok v šestčlanski družini. Po očetovi želji so leta 1936 ustanovili družinski orkester, v katerem je igral diatonično harmoniko.

Navduševal ga je skakalni šport.  Leta 1946 je postal član državne reprezentance. Svoj osebni rekord je dosegel v Planici, in sicer je skočil 74 metrov.

Njegova nadvse uspešna glasbena pot se je začela 1953, ko se bil sprejet na radijski avdiciji na Radiu Ljubljana. Najprej je nastopal kot solist, potem je nastal Trio Slavka Avsenika, Gorenjski kvartet, Gorenjski kvintet, v tujini pa so nastopali pod imenom Oberkrainer Quintett.

Ansambel je pod njegovim vodstvom postal zelo priljubljen, saj je nastopal skoraj po celem svetu. Leta 1975 je prejel Linhartovo plaketo. V štiridesetih letih delovanja je Ansambel Avseniki dobil 31 zlatih, eno platinasto in eno diamantno ploščo. Napisal je glasbo za okoli 1000 skladb.

Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Slavko_Avsenik