Dolenjsko narečje je eno najbolj razširjenih, prepoznavnih in melodičnih slovenskih narečij. V ožji Dolenjski sta osrednja dolenjsko narečje in vzhodnodolenjsko podnarečje. Na širšem zgodovinskem območju so še kostelsko narečje, mešani kočevski govori in belokranjski narečji. Za dolenjske govore je značilen poseben razvoj samoglasnikov in naglasov; slušno jih pogosto prepoznamo po širokih samoglasnikih in krajevno različnih redukcijah. Posploševanje z eno samo šaljivo zapisano povedjo ni primerno, saj lahko govor sosednjih vasi že zveni drugače.

• Diftongizacija (dvoglasniki): To je najbolj prepoznavna lastnost. Stari dolgi samoglasniki so se spremenili v dvoglasnike.
• Akanje: Nenaglašeni o se pogosto izgovarja kot a. To je opazno predvsem v besedah, kot so atrok (otrok).
• Švapanje: Soglasnik w (v knjižni slovenščini zapisan kot l na koncu besed ali pred soglasniki) se izgovarja kot čist v ali w. Na primer: delal → delau, videl → videu.
• Prehod l v w med samoglasniki: V nekaterih govorih se l med dvema samoglasnikoma spremeni v v (npr. delala → delava). 
• Spremembe v sklanjatvah: Pri samostalnikih moškega spola v množini se končnica -i pogosto spremeni v -je ali -e (npr. fanti → fantje, otroki → atroke).
• Uporaba dvojine: Dvojina je na Dolenjskem še vedno zelo živa, vendar se v nekaterih oblikah (predvsem pri glagolih) včasih prepleta z množino ali pa ima posebne končnice (npr. midva greva → midva grema ali buva šla).