Gorenjska narečna skupina velja za eno najbolj enotnih slovenskih narečij, največ razlik se pojavi med krajevnimi govori na njenem severu in jugu.
Narečja: gorenjsko in selško.
Podnarečja: vzhodnogorenjsko, poljansko-selško, bohinjsko, rateško in kranjskogorsko.
Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Upper_Carniolan_dialect_group
Lastnosti gorenjske narečne skupine:
- Značilen je monoftongičen (enoglasniški) sistem dolgih samoglasnikov.
- Soglasnik b je pred premorom in nekaterimi soglasniki prešel v f, vendar pa je bila ta lastnost v večji meri opuščena in Gorenjci danes pogosteje govorijo p (bop/bof, tefka).
- Namesto soglasnika d pred premorom izgovarjajo t (got).
- V gorenjskih govorih je veliko samostalnikov srednjega spola prevzelo moški spol (maskulinizacija).
- Gorenjci poznajo tudi švapanje, podobno kot koroška narečja.
- Gorenjščina pozna tudi dve obliki nedoločnika, dolgo in kratko: -ti/či ali -t/-č. Kratki nedoločnik je brez končnega -i, pogosto pa se tudi naglasno razlikuje od dolgega nedoločnika (nôsit – nosíti) in namenilnika (bràt – bráti).
Vir: https://www.leemeta.si/blog/zanimivosti/gvisn-ne-veste-o-katerem-narecju-govori-danasnji-blog
